Učenci 7. razreda so danes v Bevkovi knjižnici prisluhnili potopisnemu predavanju domačina Ermina Oblaka. Objavljamo njegov potopis in fotografije s srečanja.

CAMINO

»Enkrat romar – vedno romar«

Pred 12 leti in pol sem padel z drevesa ter se hudo poškodoval. Le prisebnost mame in hitra medicinska pomoč sta me obdržali pri življenju, a posledice so bile katastrofalne. Odpovedale so mi vse življenjske funkcije, a kar je bilo najhujše, nisem mogel več hoditi. Takrat se je začela moja trnova pot. Počasi, vztrajno in z veliko vaje so se mi vračale življenjsko potrebne funkcije. Najbolj od vsega sem se trudil vaditi hojo, po nekaj mesecih trdih bojev samim s sabo sem opustil invalidski voziček in prešel na hojco, ki sem jo uporabljal še dobra tri leta.

Julija 2010 pa sem se že počutil dovolj močnega, da sem opustil še hojco in prešel na nordijske palice, uporabljam jih kot športni rekvizit, ki so se mi že dobesedno »prilepile« na roko. Veselje do rehabilitacije sem dobil v vsakodnevni hoji. Od takrat zapisujem vsak prehojeni kilometer in v devetih letih se jih je nabralo preko 20000.

Prisluhnil sem pripovedim ljudem, ki so prehodili Jakobovo pot po Španiji in tudi sam sem globoko v sebi želel, da bi jo bil zmožen prehoditi. A kaj, ko se mi je 800 km in več zdelo izredno veliko. V sebi sem zaslišal glas, da moram na pot, v Santiago de Compostela, z namenom, da se Bogu zahvalim za dar, ki mi je bil ponovno vrnjen, zmožnost hoditi. Odločitev, da se odpravim na pot po Caminu, je oblikovala moje nadaljnje življenje, vse proste trenutke sem podredil pripravam, prebral sem veliko knjig, pot sem znal že skorajda na pamet. Med drugim sem zasledil tudi napis: »Enkrat romar – vedno romar.« Tega takrat nisem razumel, a že ko sem prvič prišel v Santiago de Compostela, sem v katedrali sklenil, da bom naredil tris najbolj »obleganih« poti, po francoski poti sta me čakali še portugalska in severna. Takrat sem v sebi začutil, kaj pomeni biti romar.

Danes, ko so za mano vse tri prehojene poti, lahko naredim primerjavo. Vsaka po sebi ima svoje značilnosti. Francoska pot je posebna v tem, da po njej hodi zelo veliko število romarjev, kar 68 % vseh. Na njej skorajda ne moreš ostati brez prenočišča, saj jih ima vsaka vasica in vse na poti je podrejeno masovnemu romanju. Duh Camina oz. navdušenje nad takim načinom življenja sem dobil prav tam. Kljub temu da je pot obljudena, imaš dovolj časa, da se poglobiš vase, na portugalski in severni poti pa to pride še bolj do izraza. Med drugim tudi spoznaš, da se da preživeti z osnovnimi rečmi. Na vseh treh poteh moj nahrbtnik ni bil težji od 8 kg.

Portugalsko pot sem začel v Portu (po njej hodi 18 % romarjev) in po 280 prehojenih kilometrih sem prišel v Santiago de Compostela. Tam sem se počutil zelo majhnega, zato sem hotel čimprej iz mesta. Videl sem veselje in radost tistih, ki so prehodili francosko pot. Ja, 800 km se res ne da primerjati z 280 km. Ko pa sem naredil še preostalih 120 km, je bil tudi občutek že boljši.

Konec maja letos pa sem se podal še na zadnjo Jakobovo pot – tokrat po severni poti. Po njej hodi le še 6 % romarjev, zato se na njej res lahko poglobiš vase. Na poti si večinoma sam. Med albergi je precej daljša razdalja, so tudi precej manjši kot tisti na francoski poti. Večkrat sem zadnje minute trepetal, ali bom dobil posteljo ali bo potrebno narediti še dodatne kilometre. Ja, tudi to se mi je pripetilo. Severna pot (946 km) je najdaljša izmed treh poti in tudi najbolj naporna. Na začetku poti je veliko vzponov in spustov pa tudi veliko asfaltiranih cest, ki so za noge zelo utrujajoče. Toda, kot že tolikokrat poprej, mi je pomagala trma, da sem prišel do zastavljenega cilja. Pred katedralo v Santiagu de Compostela spoznaš, da je bila pot vredna slehernega žulja in ves trud je poplačan. Še tako močnemu človeku so na tem mestu dovoljene solze sreče. In tokrat sem videl katedralo v vsem svojem siju, obnovljeno, lepo … vredno večkratnega ogleda. Pot sem nadaljeval še v Finisterro (konec sveta) ter nato v Muxio. Bil je že julij, a na obalah Atlantika je tako močno pihalo, da sem bil oblečen v topla oblačila.

Torej, z vsemi tremi romanji po Jakobovi poti sem dokazal, da tudi invalidi nismo drugorazredni ljudje, da marsikaj zmoremo, le več truda moramo vložiti. Kot sem povedal že prej, vodila oz. vodi me trma in želja po tem, da zmorem veliko in še več, to pa ni dano vsakomur, zato sem za vse izkušnje znova in znova hvaležen.

Zapisal: Ermin Oblak

(Skupno število obiskov 319, 1 obiskov danes)