Nagrada za projekt Seit Jahrhunderten sind wir verbunden (Že stoletja smo povezani)

Ministrstvo za šolstvo nemške zvezne dežele Bavarska vsako drugo leto razpisuje tekmovanje Die Deutschen und ihre östlichen Nachbarn – Wir in Europa (Nemci in njihovi vzhodni sosedje – Mi v Evropi). Namenjeno je mladim z Bavarske in iz držav srednje in vzhodne Evrope. Tokratna osrednja tema je bila kot naročena: Evropa med Alpami in Jadranom – Slovenija – Odkrij raznolikost! OŠ Cerkno se je odločila, da se bo tekmovanja udeležila skupaj s partnersko šolo Mittelschule Weitensfeld z avstrijske Koroške. Šoli sta soustvarili projekt Seit Jahrhunderten sind wir verbunden (Že stoletja smo povezani), v katerem sta prikazali povezanost in prepletenost obeh narodov in dežel. Učence je mentorsko vodila učiteljica nemščine Anica Svetik.

Letošnjega tekmovanja se je udeležilo več kot 4.500 učencev in dijakov z Bavarske in drugih srednje- in vzhodnoevropskih dežel. Izmed vseh prispevkov tekmovalna žirija izbere 20 najboljših in predstavnike povabi na tridnevni zaključek. Med izbranimi je bil tudi naš projekt. Od 23. do 25. julija 2024 so se tako trije predstavniki naše šole, Jernej Mavri, Zala Ana Razpet in Nika Svetik, udeležili sklepnega dela v idiličnem bavarskem srednjeveškem mestu Rothenburg ob der Tauber, v katerem je Primož Trubar ustvaril prvi dve slovenski knjigi.

Projekt je osvojil posebno nagrado v kategoriji Dežela in ljudje.

Tako so svoje vtise o udeležbi na tekmovanju strnili učenci Zala Ana, Nika in Jernej.

Proti koncu šolskega leta smo izvedeli, da je bil naš projekt izbran med najboljše in da ga bomo predstavili na zaključku tekmovanja v Nemčiji. V torek, 23. julija 2024, smo se odpravili na pot. V Avstriji je precej hribovito, nemška pokrajina pa je drugačna: kamor pogledaš, vidiš hektarje velika polja koruze ali pšenice. Vožnja s postanki vred je trajala več kot deset ur. Na koncu smo prispeli v mesto Rothenburg ob der Tauber. Ko stopiš za mestno obzidje, se ti zdi, kot da si se preselil v srednji vek. V tem kraju je Primož Trubar pred davnimi stoletji napisal prvi dve slovenski knjigi. Nastanjeni smo bili v mladinskem hotelu, ki ga sestavljata stavbi nekdanje srednjeveške bolnišnice in mlina. Zraven je še druga stavba nekdanje bolnišnice, kjer je danes dom za ostarele, poleg pa cerkev, v kateri je nekoč pridigal Trubar. Na njeni zunanji steni je plošča, ki v nemščini in slovenščini govori o njegovi nekdanji prisotnosti v tem mestu.

Po prijavi smo dobili ključe sob. Jernej si je sobo delil z dvema Čehoma in tremi Nemci. Hitro so se sporazumeli in tudi nekoliko spoprijateljili. Dekleti sva si sobo delili z učenko ene od šol iz Prekmurja. Po kosilu smo se odpravili proti središču mesta. V mestni hiši smo vsi udeleženci tekmovanja pripravili razstavo. Izobesili smo svoje plakate. Potem smo imeli zanimiv voden ogled mesta z razlago o njegovi obrambi. Vodička nas je popeljala po tlakovanih ulicah, mimo vodnjakov in hiš s strmimi strehami in vidnimi tramovi, v katerih so danes večinoma trgovine s spominki, pekarne, slaščičarne in podobno. Sprehodili smo se čez nekdanji glavni trg in trg s sadjem in zelenjavo, do nekdanjega ženskega samostana, cerkve svetega Jakoba, vse do obrambnih stolpov. Zaradi omejenega prostora znotraj mestnega obzidja so hiše zgrajene v več nadstropjih ter tesno ena ob drugi. So večinoma iz lesa in presenetljivo pisane. Mnoge imajo še vedno izpod strehe štrleč škripec, s katerim so v zgornja nadstropja spravljali blago. Rothenburg je bil namreč bogato trgovsko mesto in hiše so imele spodaj trgovine, vmes bivalne prostore, pod streho pa skladišča. Ker je bilo mesto bogato in samostojno, so si ga mnogi poželeli ter ga večkrat napadli, zato je obkroženo z obzidjem. Obramba je bila resna, saj imajo nekateri stolpi, kjer so bili vhodi v mesto, kar štiri vrata, skozi katera si se moral prebiti. Seveda brez obrambnega jarka in dvižnega mostu tudi ni šlo… Zvečer smo se še sami odpravili na sprehod po lepo obnovljenem mestnem obzidju. Nismo prehodili celega, saj je dolgo več kilometrov.

Dopoldne drugega dne našega bivanja v Nemčiji je bilo namenjeno predstavitvam naših projektov, na kar smo se v šoli intenzivno pripravljali. To je trajalo več kot tri ure, bilo pa je zanimivo spremljati, kako Slovenijo vidijo učenci različnih tujih šol. Teme so bile zelo raznolike: od čebel, arhitekture, kulinarike, znanih osebnosti, glasbe pa vse do čipk, a se nam zdi, da še zdaleč niso zajeli celotnega bogastva Slovenije. Seveda je tudi nemogoče, da bi ga. Avstrijske učenke so nas prosile, naj sodelujemo tudi v njihovem delu predstavitve, in z veseljem smo se jim pridružili. Sledilo je kosilo in popoldne ogled Muzeja kriminala. V njem so predstavljeni srednjeveški mučilni pripomočki in razne kazni. Dobro bi bilo, če bi si lahko vzeli več časa za branje besedil ob razstavljenih predmetih, kjer je bila razlaga, za kaj so kaj uporabljali. Dobili smo občutek, da so včasih ljudi za vsako malenkost telesno mučili. Nekatere prizore si je mučno že predstavljati, kaj šele, da so jih ljudje v resnici doživljali.

Zvečer je sledil slavnostni večer s častnimi gosti in posebnim programom ter podelitvijo priznanj. Za to priložnost smo oblekli svoje najlepše obleke. Nekatere šole so imele čast, da so svoje predstavitve ponovile.

V četrtek zjutraj se je bilo treba odpraviti proti domu. Najprej smo se zbrali v amfiteatru v bližini mladinskega hotela in naredili skupinsko sliko vseh udeležencev. Potem smo odšli na zadnji ogled. Kakih 20 km od Rothenburga se v kraju Bad Windsheim nahaja muzej na prostem, v katerega so iz okolice prestavili zanimive stare stavbe, cele kmetije, mline, celo kopališče … in jih tako rešili pred propadom. Sam se sprehajaš naokoli in raziskuješ, kako je bilo. Zadeva je tako velika, da nujno potrebuješ zemljevid, saj se zlahka izgubiš. Posebej zanimivo pa je, da je muzejsko naselje res živo: v golobnjaku grulijo golobi, na odprtem skednju se sprehajajo kokoši in petelin, na travniku prežvekuje par stare pasme goveda, v hlevčku meketata kozi, po vodi čofotajo gosi in race, v vrtovih ob stavbah rastejo stare vrste vrtnin, na njivah zorijo stare vrste žit … in lahko kupiš sveže pečen kruh, pravkar vzet iz stare krušne peči.

Po ogledu je sledila dolga pot mimo Münchna in Salzburga nazaj domov. Zelo lepo je bilo biti v Nemčiji in poskušati govoriti nemško, čeprav se nam je včasih zataknil jezik in nismo znali odgovoriti ali pa sploh nismo razumeli, kaj neka oseba govori. Prijetno se je bilo tudi srečati z že znanimi obrazi in delati projekte, ki so se nam zdeli zanimivi. Upamo, da se bomo lahko še kdaj udeležili kakšne Erasmus+ izmenjave in doživeli podobno izkušnjo.

Zala Ana Razpet, Nika Svetik in Jernej Mavri

Foto: Rudi Merkl in fotoarhiv OŠ Cerkno