Srečanje s pisateljico Anno Woltz
V četrtek, 23. maja, so se devetošolci, zlati bralci, ki so brali knjige za Bevkovo bralno značko vseh devet let osnovne šole odpravili v Idrijo na Gimnazijo Jurija Vege, kjer se je v organizaciji Založbe Miš in Mestne knjižnice in čitalnice Idrija odvijal zanimiv literarni dogodek, pogovor z znano nizozemsko pisateljico Anno Woltz. Pisateljica je avtorica 28 mladinskih romanov, nekateri izmed njih so prevedeni v 24 jezikov, tudi v slovenskega. Je tudi dobitnica nekaj prestižnih nagrad za mladinsko literaturo. Med našimi učenci so najbolj priljubljeni mladinski romani Aljaska, Nenavaden teden s Tesso, Predor, Mavec in druge.
Pogovor s pisateljico so odlično povezovali dijaki prvega letnika gimnazije. Skozi zanimiva vprašanja nam je pisateljica pustila vstopiti v svet ustvarjanja, inspiracij in tudi način življenja pisatelja. Povedala je, da je svoje prve korake v svet pisanja začela že pri rosnih 12 letih. Knjige so jo navduševale od vedno, najbolj pa jo je očarala Ronja, razbojniška hči avtorice Astrid Lindgren. Pustolovščine in pogum mlade Ronje jo je navdušil do te mere, da je svoje počitnice namenila prvim korakom v svet literature. Seveda so pogumni začetki obstali, a ne za dolgo. Knjiga, ki jo je napisala pri 17 letih, je kasneje tudi izšla. Avtorica pravi, da so jo knjige tako začarale, da je sama želela oblikovati glavne junake, sama postavljati zaplete in konce, v katerih se bodo znašli.
Njen svet so mladi, s katerimi pravi, se počuti povezana prav zato, ker je začela ustvarjati tako zgodaj. 12-letnica ne more pisati za odrasle, kasneje pa je ugotovila, da je svet odraslih precej bolj dolgočasen. Mladi so vedno na pragu nečesa novega, spoznavajo svet, se v njem ne znajdejo, rešujejo težave, se učijo za življenje, se prvič zaljubijo in še marsikaj. Prav zato še ni našla navdiha, da bi pisala za odrasle, zdaj še toliko bolj, ko gleda odraščati svojega sina. Mogoče nekdaj, pravi.
Predstavila nam je tudi svoj način pisanja. Pravi, da pisanje nikoli ni jemala kot službo od ure do ure, a jo je družinsko življenje prisililo tudi v to in tudi tako gre. Okvir zgodbe ima na začetku pisanja v glavi že narejen, a samo pisanje se mogoče razlikuje od drugih. Vsako poglavje piše toliko časa, dokler ni končano, prepiše in oblikuje ga lahko velikokrat. Šele ko je končano, nadaljuje naprej na naslednjega.
Navdih za pisanje lahko najde kjerkoli oz. kadarkoli. Za knjigo Aljaska ga je našla v knjižnici, kjer je med predstavitvijo svoje knjige spoznala fanta z epilepsijo ter njegovega psa spremljevalca. Za knjigo Predor pa je navdih našla kar v sanjah. Da iz navdiha lahko nastane zgodba, pa je potrebno mnogo raziskovanja. Tako se je podala v svet spoznavanja različnih bolezni, epilepsije, otroške paralize, svet življenja psov vodnikov, v čas 2. sv. vojne in bombardiranja Londona … V njenih mladinskih knjigah se vedno znova znajdejo literarni liki, ki jim v življenju nikakor ni lahko, oz. kot pravi, jim namenoma ni lahko, a s pogumom in vztrajnostjo premagajo številne ovire, ki so jim dane na poti, ter prav zato postanejo navdih mladim bralcem.
Njena mladinska dela se spogledujejo tudi s filmskim platnom. Posneli so film z naslovom Nenavaden teden s Tesso, pa tudi 10 serij mladinskega romana Mavec. Sama pravi, da je delo prepustila filmskim mojstrom, spoznala je, da je pisanje scenarija povsem drugačno od njenega ustvarjanja, ponuja precej manj svobode, saj v knjigi domišljiji prepusti svojo pot, nič je ne more ovirati, vse, kar gre na filmsko platno, pa je povezano z možnostmi izvedbe in tudi z denarjem. Njena želja pa vsekakor je, da bi v enem od posnetih filmov nastopila kot statist, samo toliko, da bo lahko rekla, da v filmu nastopa.
Eden bolj zanimivih delov srečanja je bilo vsekakor branje prve strani knjige Predor v izvirnem jeziku, nato pa smo prisluhnili tudi prevodu v slovenščino. Tako kot mi nismo razumeli nizozemščine, tudi ona pravi, da so ji slovenske besede povsem tuje, razumela je samo eno.
Njeno sporočilo mladim je, da čeprav vstopajo v svet kaosa, ki so ga ustvarili odrasli in oni za to niso nič krivi, in čeprav odrasli zanje odločajo skorajda o vsem, naj v tem svetu najdejo svoj jaz, naj si upajo, naj premikajo meje, premagujejo ovire, sklepajo prijateljstva in na sploh, naj si upajo biti to, kar so.
Nika, Zala Ana, Zala, Jakob, Rok, Julija, Brina, Lara in Sara čestitke za vztrajno branje in za ohranjanje ljubezni do knjige, naj bo vaša sopotnica še dolgo.
